pravljice

Silno deževje, dobodošlo, kot da si spralo tesnobne misli in skrbi o prihodnosti, le kako bomo uvedli malega v vrtec brez joka, kako bomo potlej uspeli vse ritke oprat in očistit,usta nahranit in se zraven zabavat, kako bom imela čas biti srečna. Skrbi so se umaknile risanju po modrem, rumenem, oranžnem papirju, Pikiju, ki dobi sestrico, Vozniku Niku in avtomobilčkom, ki šibajo neumorno. In čebljanju, ki vsak dan dobiva značilnosti modrujočega govora, ter se ga ne morem naposlušat. Se trudim bit družabna tud za odrasle ljudi, načrtujem silne izhode in večerne obiske, pa je ponavadi kmalu konec pretvarjanja. Trenutno sem mama najraje in res je čas, da se začnem sprejemat kot tako.

Tudi ukvarjanja z merili, kdo je dober oče in kakšni so pogoji zanj, je ma bože fala, zaenkrat konec. Pridejo misli, ponoči, ko se počutim samo in odgovornost pade name kot stara kredenca, ter tolčem po sebi in drugih, dokler proti jutru ne zaspim, potem pa se zjasni in mali reče ati in je spet vse na svojem mestu. Danes pričakujem od neba, da se bo slej ko prej zjasnilo, da nam ne bo zalilo stropa v kuhinji, and that’s all. Zdaj si greva pa Galactico ogledat, dokler se mali ne zbudi. Čau.

Mala pikica v trebuhu mirno raste in se pogovarja z vesoljem, srček mali utripajoči, mene pa vsako noč sanje vržejo v drug spomin, tako da dneve preživljam v srednješolskih atmosferah, z občutkom nepričakovanega in mavričnega, v objemih bivših in davno pozabljenih, prestrašena, celo med stenami Stebra. Spomini se kopičijo, in komaj jih uspem vse sproti predihati. Ko zagledam moja fanta, ki me gledata v oči in sprašujeta, “ja kam si pa spet šla”, lahko zavzdihnem samo tisto odrešujočo, “hormoni”. Krivi so tudi za izbruhe nagle in pravičniške jeze in občutkov neizmerne ljubezni. Pravzaprav nisem za na cesto.

Doma smo ostali, da se lahko sprehajava po opustošeni pokrajini, pod elektično napetostjo, Černobilskim soncem, redkimi snežinkami in burjo, ki se je s Primorja prebila do pobočij Toškega čela. Letos se pomlad in zima igrata skupaj. Otrok pa se je, skorajda z nasmehom, odpovedal dojenju.

Načrtov in sanj je veliko velikih, uresničujejo pa se male dnevno. Avstralski divji lov smo zamenjali za divje plezanje na oranžni kavč in kobacanje na difu. Tujina nas čaka bližja kot pa naši zasneženi hribi. Ob planinski cerkvi je kljub temu škripalo pod nogami, kot že dolgo ne.

Rada imam večere, ko se dobimo in tolčemo po mizi z rokami. Potem plavamo s ta črno raco in se uspavamo ob zvezdah, tudi takrat, ko jih ni. Za nas so vedno, me prešine; potem izginejo vse turobne misli in telo se dvigne od tal. Sanjam, kot že dolgo ne, ljudi, ki sem jih že pozabila. Trudim se močno, da ne bi čakala.

Koliko časa že merim čas po tvojih nasmehih? Koliko jih je dovolj, da jih čas nikoli ne izbriše? In koliko mene med njimi je sploh še ostalo? Mogoče pa je samo en velik nasmeh med prej in potem, dovoljšen, da je izbrisal preteklo mene in me poslal v nebo. Kakorkoli, počutim se napol narejeno, izbrisano, rojevano. Good enough.

Zjutraj je otrok prvič ubil življenje. Mala mušica se je zapletla med mini prstke in ni je bilo več. Začudeno me je pogledal. Življenje žre življenje.

Na postajališču LPP sta se dvojčka s prsti sprehajala po zemljevidu Ljubljane, njuna mati pa je s cigareto v roki in ljubeznijo v utrujenih očeh opazovala njuno poceni opravo. Don’t worry, You’re doing your best!, sem ji klicala v mislih.

Med potjo v službo mi je o zavedanju govoril Tolle, ki mu verjamem.

Notri je eden, ki ve čisto vse.

Notri je jama, kjer je tišina največja.

Notri je pesem, ki pride pred spanjem.

Notri je spanec, ki zvezde privablja.

Notri je  škrat, ki besede ponavlja in na glavo postavlja.

Notri je sonce, do konca in vse dni.

Notri sem jaz, ko zberem pogum.

Notri je ona, ki ji srček utripa.

Notri je vse, kar se mora zgoditi.

Otroci se rodimo vsaj trikrat.

Najprej takrat, ko pogledamo z neba in se zvezda utrne. Močno se je primemo za rep in poletimo z njo. Roke in noge nam na vse strani uhajajo in veter nam mrši lase. Razgledamo se, kje je najbolje pristati, včasih pa prepustimo pristanek tudi naključju. Pred končno destinacijo se na poseben način poslovimo od neba. Rečemo mu adijo, zamižimo in mu pustimo, da nas objame.

Naslednjič se rodimo s telesom, ki je že iz Zemlje, trdo in mehko obenem. Začnemo se spominjati naših staršev, zavedamo se, da smo živi. Začnemo dihati na obroke in pritiskati obraze na šipe. Postanemo punce in fantje. Okrog nas je vedno več trdnega in mehkoba se naseli v naših srcih. Znotraj ji je udobno in toplo.

Tretjič se rodimo takrat, ko nam je najbolj hudo ali najbolj lepo. Telo nam postane v napoto in spodtikamo se čezenj. Včasih se nam zazdi, da je treba zaškripati z zobmi ali povedati na glas. Ko ni ničesar več, kar bi bilo mogoče odškripniti ali odpeti, se spomnimo neba. Pustimo mu, da nas spet objame.

…pride od zadaj, te potreplja po hrbtu in reče, da je treba zamižati in močno pomisliti na tisto osebo, ki je bila ljubezniva takrat, ko je bilo to potrebno. Danes močno stiskam oči za tovarišico Miro, ki me je v vrtcu vsak dan za roko pripeljala med druge otroke, čeprav sem vsakič zbežala stran. Med njimi sem ostala samo, če je igrala na klavir, in igrala je pogosto. Spominjam se njenih spretnih prstov na veliki tipkovnici in črnih tipk, ki jih je uporabljala redko. Predvsem pa se spominjam prijetne tišine, ki je nastala po koncu skladbe, ko so note za hip še obvisele v zraku, potem pa popadale na tla kot milni mehurčki. Zaradi tovarišice Mire glasba združuje in daje upanje.

2020 je leto, ko ni več prihodnosti.

Na tistem hribu se hrastom krošnje še vedno zibajo v vetru, borovci pa dišijo po morju. Rdeča hiša z belimi polkni še stoji in se že od daleč smeji gostom, sijoči otroci pa se podijo po klancu navzdol in navzgor. V deželi brez prihodnosti je gibanje neomejeno in lebdeče, misli pa se pretakajo kot studenčnica, iz katere lahko zajemajo vsi.

V 2020 lahko zaide vsakdo, saj vsak nekdo je. Res, največ je še vedno takih, ki pridejo zgolj na obisk, takorekoč na kratek ogled, potem pa se vrnejo v svoja življenja in druga leta. A 2020 vedno priporočijo kot dobro letino, ki jo je vredno preiskusiti, saj nosi v sebi okus svežine, ki je drugim letnikom nedosegljiva. Potem so tu tisti, ki ostanejo malo dlje. Poročajo o nenavadnih dogajanjih, predvsem v zgodnjih jutranjih in večernih urah, ko se celo razumnikom lahko dogodi, da mislijo tuje misli in si ogledujejo svoje prav od blizu. Telo, čeprav obteženo od težjih let, se zna dvigniti in zalebdeti nad tlemi, in to ne zgolj za nekaj trenutkov, temveč mnogo dlje, toliko, da je naključje mogoče popolnoma izključiti.

Ostanejo tisti, ki 2020 tudi slišijo. Ne morejo drugače kot ostati, saj je zven popolnih dvojic v nepregledni množici okroglih, nasmejanih krogov neustavljivo privlačen. Med lebdenjem, ki so ga že povsem osvojili, se jim misli prepletajo kot v najslajšem ljubezenskem objemu. Živijo v potapljanju na dah. Leto 2020 obstaja v vseh, ki pomislijo nanj in se nasmehnejo. “Dober dan!”

Neko noč, ko je nebo temno kot modri žamet, se iz dolgega sna zbudi polni Mesec. Ne more si pomesti oči, ker nima rok, pač pa dvakrat pomežikne in se ozre naokoli.

“Kakšno svetlo je vse okrog mene in kako daleč sežejo moji žarki!” Med pogledovanjem navzgor in navzdol se prepogne čez svoj velik trebuh, in komajda ujame ravnotežje. Skorajda bi štrbunknil na nos, zato si zagodrnja v brado nekaj o odličnem okusu sira, potem pa presenečeno obstane. Znajde se z oči v oči z malim dečkom, malčkom, ki malo prestrašeno strmi vanj.

“Kdo pa si ti in kako si se znašel v mojem svetu?,” po nekaj globokih vdihih vpraša mesec malega in ga premeri od nog do glave. Fantek je oblečen v pižamo in vidno drgeta od mraza. Med zvezdami na nebu nihče ne kuri in mrzlo je. “Moje ime je Sen in ne vem,” odgovori deček v mislih, saj govoriti ne zna, če pa bi znal, pa ne bi razumel Mesečevega jezika.

Mesečevo modro oko opazi, da dečka zebe, zato ga z enem od svojih neštetih žarkov ovije in pogreje. “Hvala,” zašepeta Sen in se, zdaj že opogumljen, začne zvedavo razgledovati naokoli. Brezštevilni planeti, zvezde in meteorji, do kamor seže pogled. Senu je neznansko všeč, da neba ni več treba gledati gor. Lahko ga gleda naravnost in vse naokrog.

Pogled se mu vedno znova ustavlja na Zemlji, ki je modre barve, žari pa skorajda vijolično. Komajda opazno se premika levo in desno. “Saj pleše,” pomisli Sen, Mesec pa mu odgovori: “Prav imaš. Zemlji pravimo tudi plesalka. Odličen ritem ima in pleše skoraj vsak dan, tudi takrat, ko je žalostna.” Sen se začne zibati v Zemljinem ritmu. Počasi, levo, desno, ena, dva, tri. Mesec ga s svojim žarkom potegne bližje, potem pa se začne zibati še sam.

Vsi trije plešejo na nebu, mesečevi žarki in zemljina modrina pa se prepletata, dokler mesecu ne začenja pojenjati polni sij in postane zaspan. Široko zazeha in se, še vedno v Zemljinem ritmu, zaziblje v spanec. “Pridi še kdaj,” z že zaprtimi očmi povabi Sena. “Bom,” odgovori deček in se potopi v vijolični Zemljin sij, ki ga zaziblje vse bližje k sebi.