pravljice

Jadranje slovenske matere

15.06.2019

Včeraj sta šla starejša dva na jadranje s prijateljem. Z avtobusom, ponoči.

Najprej sem pojedla ves čips, potem še čokolado iz hladilnika. Potem sem se stisnila k malickemu in uspelo mi je zaspati do polnoči. Ob polnoči sem se zbudila s povišanim utripom. Strah je prevladal ves čips in čokolado. Kaj če ju ugrabijo na wc-ju? Kaj če ju bo zeblo in ne bosta vedela, kje so njune spalke? Kaj če se izgubita?
Da bi umirila utrip, sem šla v Senovo sobo in pregledala vse njegove slikarske umetnine iz likovnega. Lahko bi naročila okvirje zanje, in še za Sanjo? Iskanje po netu mi je vzelo nekaj časa in to sem hotela. Ubiti čas. Zaskrbljenost pa ni in ni odšla stran.
Potem sem se spomnila Mazzinijeve kolumne o anksioznih  slovenskih materah, ki hodijo s potomci na faks. Na sprejemne. In sem se seveda počutila krivo, ker sem TISTA mami, ki ne zna spustiti svojih otrok.
Potem pa sem, že zelo utrujena, obsedela na robu postelje, gledala Grintavec in Kočno in čutila strah in zaskrbljenost. Čutila sem ju, dokler mi ni bilo slabo. in potem še malo. Tako kot pravijo modri, da je treba le čutiti in spustiti skozi telo. Uspelo mi je čutiti dovolj, da sem lahko zaspala. Ali pa sem zaspala zgolj zaradi utrujenosti?
Naš skoraj šestmesečnik je medtem mirno spal.
Danes pa je bil dober, lep dan. Prijatelj je sporočil, da so že ujeli ribo. Jaz pa sem malo manj slovenska mama.
  • Share/Bookmark

Gratis

12.04.2019

Delavnice za “osebni razvoj” obiskujem že od leta 1997, ko nas je zdaj moj Borut Lesjak peljal v Kalifornijo gledat C.Castanedo in se učit skrivnostnih magičnih kretenj v Arizoni. Kakšni lepi časi. Potem je prišlo obdobje theta zdravljenja, kanaliziranja, pa energijske kineziologije in učenj o meridianih. In zdaj je tu pranajama dihanje. Vmes pa toliko antropoloških razprav, da je glava res že mislila, da ima odgovore. Celo o sangomah – šamanih v Afriki sem lahko nekaj povedala.

Ker sem bila vzgojena v družini, ki je prisegala na racionalnost, sem svoje nenehno zanimanje za spiritualno skrila za študij antropologije, ki je bil ravno dovolj analitičen, da ni bil preveč odštekan. Celo svojo izostreno intuicijo sem lahko zakamuflirala v znanost o človeku… in po svoje raziskovala naprej, ker mi je bilo jasno, da obstaja mnogo več v nas samih, kot lahko zaznamo. In hotela sem temu “več” priti do konca, do koder grem pač lahko.

Lani, po prihodu iz Pariza, sem bukvarni predala skoraj vse svoje antropološke knjige in pospravila certificate iz številnih energetskih izobraževanj. Po tem “očiščenju” uma in prostora zadnjih 20+ let, ter po seštevku finančnih sredstev, vloženih v “delavnice” (priznam, na nekatere sem se tudi švercala J), poročam, da sem pametnejša za naslednje nauke, ki jih povsem gratis podajam naprej:

  1. Osebni razvoj in najboljši stik s samim seboj lahko dosežem, če sem vsak dan sistematično, zelo natančno in neusmiljeno prijazna sama s seboj. To pomeni, da vsako, še tako majhno kritično misel, namenjeno sama sebi, zaustavim in si pošljem odobravanje in nasmeh. Pred velikimi ali malimi odločitvami se vprašam, ali so prijazne do mene, mojega telesa in duha. Ko zaznam, da so moji najbližji neprijazni z mano, si pošljem val odobravanja, takoj in nemudoma. Prijaznost me zanima v tolikšni meri, da bi o njej lahko napisala knjigo. S prijaznostjo dajem punčki, ki je na fotografiji, vsak dan velik objem.
  2. Za osebni razvoj je nujno soočenje z vsemi bolj in manj travmatičnimi življenskimi izkustvi. Na žalost se travme ne kopičijo v mislih oziroma v našem racionalnem delu, temveč v telesu, ki zato včasih zboli. To velja tudi za vsa čustva, od katerih včasih zbežimo, ker mislimo, da so negativna, torej žalost, strah, jeza…Za soočenje z dogodki/čutenje čustev je nujno izbrati (meditativno) tehniko, kjer je telo aktivno, kjer čustva spravimo na površje in poslušamo, kaj nam sporočajo. Jaz osebno še nisem našla boljše od pranajama dihanja.
  3. Ker je osebni razvoj veliko dela, je nujno uravnotežiti zadevo z veliko smeha in zabave. Karkoli zabavnega za nas počnemo, bo v redu.

Do sem sem zaenkrat prišla. Nameravam pa živeti še eno tolko let, tako da se nikoli ne ve, kam me pripelje pot.

  • Share/Bookmark

Posamezno in skupno

13.08.2017

Prihaja v moje življenje znova in znova. Kolektivno vse bolj pritiska na ljudi in izhoda ni več. Ali na vrata potrka vest ali pa CSD. Učinki so enaki. Družba, ki ima zaslombo v energiji individualnega, se poslavlja s tega Planeta za vedno. V bistvu je obstajala zelo kratek čas, na omejenem regionalnem območju (v Evropi in Ameriki), kar radi pozabljamo. Očitno pa je, da se ni prijela, da ne prinaša dobrobiti in da je v mnogih pogledih destruktivna.

Nahajamo se v času prehoda, ki je vedno malo kaotičen, saj se ljudje še vedno oklepajo posameznosti (zatorej toliko selfijev in obsedenosti s sabo v virtualnem). Ljudje kar težko verjamejo, da jim kolektivno lahko ponudi veliko več kot pa njihova posamezna življenja. In ja, tu so še človekove pravice, ki jih je težko misliti v kolektivnem. In sreča, ki za človeka pomeni nekaj popolnima drugega kot za ljudi.

Kakorkoli, tale post je reminder zame, da se moram zbrcati v rit in pisati o življenju v kolektivnem , ki ga živim. Da ljudje vedo, da obstaja.

  • Share/Bookmark

Dear Linda

3.07.2017
My dear,
it is way past midnight in Paris and we have amazing 37 Degrees Celsius (please convert), which makes our lives feel like we are on constant vacation. I mean, who can take anything seriously when there is such heat in the air?
People here are friendly and kind-a content with small things, and women look even more gorgeous as in Magazines. I mean, Parisian women, just wow. The way they move and wear ballerina shoes and high heals…like they own the world, literally. If I would have time , I would sit in one of the cafes at Kleber all day long and just watch them move. And it would have been enough to call it a good life.
I need to report on my sister’s condition as I know that we share – among others – this experience as well.
My sister was diagnosed with lung cancer two weeks ago and tomorrow she has a surgery which will – as doctors are predicting-take away one third of her lung cells.
We have been healing her lungs, her body and her condition in general for the past week with breathwork, thetahealing and long long sister to sister talks about our lives.
I feel as if it is happening to me. And I feel a big responsibility to enjoy my life fully and to share share share with others and make millions connections with others to heal all people and our beautiful community of  human beings.
I am very grateful for your presence in my life and for all the prayers that you have send our way.
I love you, Bill and Scoutie very much.
I am going to sleep now. Blessings your way, Jana
  • Share/Bookmark

Kralj Šaša in zala gospodična

26.03.2017

Nekoč je živel kralj Šaša, ki se je rad sprehajal po travniku pred svojo graščino. Nekega dne je med sprehodom v daljavi zagledal kočijo, ki se je z veliko hitrostjo približevala gradu. Kralj Šaša  je stal in opazoval, kako se je v diru zaustavila pred njim na travniku. “Pih”, je dejal, “tejle se je pa mudilo”. Počakal je nekaj trenutkov, saj so se vrata kočije izgleda malo zataknila, da je zagledal prvega potnika. To je bil mali mož, ki je skočil na travnik, se zagledal v kralja in se zasmejal. Takoj za njim sta iz kočije skočila lisica in zajec. In za njima, zala gospodična, ki je v rokah nosila malega psa.

Kraj Šaša je buljil v zbrano druščino. Čez nekaj malo brezveznih trenutkov je dejal zali gospodični: “Dober dan, Jaz sem kralj Šaša. Bi želeli pred mojim gradom na terasi spiti čaj  in pojesti malo piškotov?” Zala gospodična je pogledala kralju naravnost v oči in dejala: “Ne vem zakaj ste izbrali pravljico s kočijo namesto z udobnim avtomobilom. Še vedno mi je namreč slabo od tresenja. Bom pa z veseljem spila čaj z vami.” To rekoč se je pričela premikati proti graščini, v rokah stiskajoč malega psa, za njo pa mali mož, lisica in poskakujoči zajec. Kralj je samo buljil, tako nenavadni so bili.

Ko so prišli do terase pred gradom, posejane z udobnimi mavričnimi stoli in roza mizicami, se je zala gospodična malo umirila in celo nasmehnila. “Lepo imate, kralj, kdo vam ureja zunanji dizajn?”  Kralj je kar zadrgetal od ponosa. “Jaz sam, če se smem pohvaliti, urejam tako zunanje kot notranje prostore. V notranjosti, kot boste videli kmalu, je polno zanimivih detajlov, ki vas prav gotovo pritegnejo.”

Zala gospodična ni več želela čakati na čaj. Pograbila je samo polno pest čokoladnih piškotov in se zapodila proti vhodu v graščino, da ji je začudeni kralj s težavo sledil. “Daj mi vsaj en piškot”, ji je ves zasopel dahnil, ko sta vstopila v predverje graščine. Stisnila mu je polovičko in zavil je z očmi. “Celega prosim, zala gospodična!” Le s težavo mu je stisnila enega celega, potem pa stekla po stopnicah v prvo nadstropje, da je mali pes v njenem naročju začel kar hitro dihati. Med tekom je zavpila na ves glas: “Pa saj ti imaš tule rumen, moder in rdeč tobogan, ki vodi v bazen. Kaj ne poveš! In to v hiši!” Mali pes v njenem naročju je veselo zalajal.

Kralj se je nasmehnil od ponosa, zajec je skakal, lisica je migala z repom, mali mož pa je preskakoval dve stopnici hkrati, da bi bil prvi na vrhu rdečega, najdaljšega in najbolj strmega tobogana. Zala gospodična je s še vedno pocastimi rokami od pojedenih piškotov hitela, da bi ga premagala na vrhu stopnic. “Kralj Šaša, ti si car, tole je carsko, še na trapasto kočijo sem skoraj pozabila, hvala za tole pravljicoooooo…”, je kričala zalka in se kar oblečena in z malim psom v naročju vrgla po rdečem toboganu, mali mož pa takoj za njo.

Kralj Šaša se je nasmehnil in rekel sam pri sebi: “Me prav veseli, da so prišli. Ni tako zabavno se spuščati po toboganu, če si sam. V druščini je mnogo bolje.” In je počakal še na lisico in zajčka, da sta poskakala na rumenega in modrega, sam pa si je izbral- seveda- rdečega.

In tako so se vsi vozili po toboganih do konca svojih dni.

Konec, zdaj pa spat! :)

  • Share/Bookmark

Tesnoba

26.02.2017

Od avgusta dalje, no, tam nekje,  me spremlja občutek tesnobe, ki mu ne morem uiti. In stopnjuje se in vedno je hujši. In zdaj je edino, kar lahko storim, da ga polno čutim  in govorim o njem in mu dam dihati in ga delim z drugimi, ker je tu in je tu in je tu. Očitno hoče, da je slišan, ker kot da dobiva svojo osebnost znotraj mene. Je v mojih gibih in v moji želji po sladkorju in v mojem večernem kozarcu vina in v moji predmenstrualni bolečini in v moji stisnjeni čeljusti. Ima svojo osebnost, ampak jo imam tudi jaz in jaz se ne dam.

Zjutraj, ko odprem oči, in vse prevečkrat sredi noči, dobim takoj, ko pridem k zavesti, eno tako veliko dozo kortizola v kri, kot v najhujši previsni skali brez klina sredi stene. Ampak jaz sem v postelji ob svojem možu ali otrocih sredi 16. okrožja v Parizu, imam prestižno luštno službo z mednarodnim pridihom, imamo se lepo in smo povezani kot še nikoli, po dolgem času sem v svoji moči in zavesti, zakaj torej? Zakaj me telo opozarja, da sem v nevarnosti in mi ne da dihati? Vedno znova in znova in ob najbolj vsakodnevnih opravilih? Ko se spomnim na osebo, ki je nisem videla nekaj let, ko pomislim na jutrišnji dan v službi, ko pomislim, da nimam več doma in da ni nikjer regrata, ki ga lahko dam v sok? In dnevi postajajo vse temnejši in ljudje vedno bolj zastrašujoči in kar naenkrat sem sama, sama, sama, v velikem mestu, in ne vidim več te neizmerne lepote in romantike, ki naravnost kipi iz Pariza na vsakem vogalu. Ne vidim več nabrežja Sene, kjer je zgodovina vrisana v vsak tlakovec sprehajalne poti in ne vidim več nasmejanih, prijaznih Parižanov, ki so vedno oni sami in se ne menijo ne za teroriste ne za turiste. In tako postane prej tako ljub odhod na tržnico grozeč, saj me množica straši in se bojim, da je zelenjava zastrupljena in hitim, hitim domov v stanovanje, s povešenimi rameni in topim pogledom.

Česa me je tako strah? Ha, česa me ni strah in kako da sem lahko  tako dolgo živela v občutku, da sem najpogumnejša ženska na Balkanu? “Super ženska?!! Strah me je, da nisem dovolj dobra za službo, za biti mama, za biti žena in za biti sploh!! Vsi me gledajo in se mi posmehujejo, ker sem tako butasta in smešna in ne spadam zraven. Ne znam ne angleško, ne nemško, ne francosko, še v slovenščini pozabljam osnovne izraze. Ne znam se izražat sploh! Izgledam ko kmetica in ne znam se oblačit. Seksualno sem popolnoma zaprta in sploh ne vem, zakaj. Nihče me nikoli ne pohvali in vsem sem odveč. Vsi mislijo samo nase. ZA VSE SEM SAMA. Vzdrževat moram celo familijo in odplačevat vse te jebene kredite. Kaj če zbolim, kdo bo skrbel za otroka? Privlekla sem jih sem in zdaj ne zdržim pritiska. In potem naj iz tega položaja še zastopam kao Slovenijo in dvigujem tisto tablico in vodim zasedanja in združujem ljudi in sem prijazna in odprta in povezujem vse barve sveta in zdravim ljudi….Faaaaak!!!!” Ting! Razbija mi v glavi in potem se spet znajdem zjutraj v službi, kjer se vse ponovi in “ljudje kar živijo in vidim na njihovih obrazih, da preživljajo vsak svoj pekel in tako iz dneva v dan in spet in spet…ampak ne, saj oni se imajo čist ok, samo Z MANO JE NEKAJ STRAŠNO NAROBE!!!”

No, in potem pride Borut in mi pove o varnem prostoru, kjer JE zapik in kjer se lahko potolažim in kamor grem, in o tem, da pomaga, če druge postaviš na prvo mesto in o postavljanju meja, in si želim, da bi si zapomnila, ko bo najtežje, na varen prostor….”pa sem preveč NORAA da bi si zapomnila, da obstaja varen prostor”…

to be continued…

  • Share/Bookmark

Sanje

17.09.2013

Srečevala sva se v vmesnem prostoru med besedami in plašnimi dotiki. Slutila sva skupna življenja in, ko je bilo težje, naju je povleklo skupaj. Najina izraza v tem svetu sta podobna, še vedno. Dušno sorodstvo se nam kaže na različne načine. Za naju je prihajalo v valovih, v redkih spominih drug na drugega, med leti življenj.

Hope to see you again soon, my brother <3

  • Share/Bookmark

Angelska sporočila v politično

23.07.2013

Kaj imajo skupnega politične analize in kanaliziranje sporočil z višjih energijskih vibracij? Hm. Ukvarjam se namreč z obojim.

Za prvo potrebuješ strateško, politološko razmišljanje in nekaj podatkov, ki jih preliješ v verjetno, prepričljivo sintezo. Polje političnega je tudi v globalnem svetu precej predvidljivo, saj je interes (pa naj bo nacionalni, tajkunski ali transnacionalni) pogosto precej očiten, pravila interesnih  območij pa vsem znana. Seveda, nekateri brutalno sledijo lastnim interesom. Takim se lahko zoperstavi zgolj interes politično močnejšega. Drugi ubirajo subtilnejše poti, obdane z igrami demokracije in dolgoletne diplomatske prakse ter novih zavezništev. Nekateri so bolj, in drugi manj lepo vzgojeni pri pridobivanju denarja, političnega ugleda in moči. A igre interesov ne more spreminjati nihče. Ljubezen do moči je najmočnejša in najzapeljivejša gonilna sila za vsakim interesom, in zelo redki se ji lahko uprejo. Jungovo kolektivno nezavedno je prežeto z njo, in Želja po še več ostaja vedno nepotešena. Na mikro ravni jo podpira prav vsaka misel o spreminjanju drugih za potrebe lastnih interesov. Zato v svojih mislih spreminjamo svoje starše, sodelavce, otroke, podrejene in nadrejene, politike in državo.

Izstop iz igre interesov je mogoč, a zahteva res veliko poguma, vztrajnosti in potrpežljivosti.  Polno je ovir pred vstopom v svet, ki ga kroji moč ljubezni. Najprej, in to velja predvsem in tudi za slovenski prostor, so tu kolektivni predsodki, strah do duhovnega, new age flower power, energijskega, torej do vsega, kar je vsaj malo podobno “delu na sebi”. Zanimivo bi bilo raziskati, od kod ta strah izvira in koliko čarovnic je bilo v preteklosti zažganih na grmadah, da je tako globoko vsidran v nas. Ali pa gre za strah racionalnega dela nas samih, da mu bo odvzet primat in s tem ugled (pred drugimi). Torej, če želiš v slovenski družbi govoriti o odprtem srcu, ljubezni in možnosti zdravljenja z univerzalno energijo ljubezni, potrebuješ precej poguma, saj tvegaš najmanj sodbo, da se ti je tokrat pa popolnoma odpeljalo. Bi si upala trditi, da Slovenci lažje toleriramo korupcijo kot novodobno duhovnost. Korupcija je znana in domuje v varnih parametrih Balkana, medtem ko spiritualnost vedno nekako kliče hudiča in vabi v sekte, pametnim ljudem pa gredo kar kocine pokonci, ko vidijo vse tiste uboge zapeljane duše, ki jim zmešani spiritualni voditelji iz žepov vlečejo denar, ko jim obljubljajo nebesa.

A to je še najmanj, s čimer se soočam pri delu z energijo ljubezni, ki hoče prodreti in uspešno prodira tudi v naš prostor. Prenašanje sporočila o moči ljubezni je namreč sporočanje o moči nas samih. O tem, da imamo vsi možnost biti duhovni voditelji, da smo vsi obdarjeni z jasnoslušnostjo, jasnovidnostjo  in intuicijo brez meja, da smo zmoži ustvariti bogastvo sebi in drugim takorekoč čez noč, da lahko živimo brez strahu in interesnih sfer in uporabljamo ves svoj možganski potencial. Kako zanimivo bi bilo raziskati, zakaj se ljudje ne spominjamo svojih zmožnosti in zakaj nam je bila moč ljubezni do sebe odvzeta? Kdaj smo začeli verjeti, da je Bog zunaj nas in ne v nas samih?

Za izstop iz igre interesov in vstop v moč ljubezni je potrebno tudi precej vztrajnosti in vsakodnevnih rutualov.  Vsaka sekunda vsakdanjega življenja namreč šteje, da se spominjamo, česa vsega sta naše telo in naša duša sposobna. Naši možgani so v popolnosti usposobljeni, da v theta valovanju ozdravijo in pomladijo naša telesa. Naše srce je v neprestani elekromagnetni komunikaciji z drugimi in telepatija nam je vedno na dosegu (roke). A vsak korak v občutke strahu, obtoževanj in spreminjanja drugih odrine naše naravne sposobnosti “čaranja” na obrobje našega zavedanja. Kako je mogoče, da smo pripravljeni menjati realnost igre moči za ljubezen do sebe? Se mi zdi, da je to ključno vprašanje prihodnosti slovenske države in ključno vprašanje vseh energijskih terapij, ki sem jih izvedla do sedaj.

Danes sem – seveda ne po naključju – srečala precej uglednega in visoko situiranega prijatelja-politika, ki ve, da se ukvarjam tudi z energijskim zdravljenjem in ga seveda skrbi moja prihodnost. Je človek, ki pozna pravila igre interesov do obisti. Mi je dejal, da on pa ne potrebuje zdravljenja, razen seveda tistega, ki ga vsi potrebujemo. “Da nas kdo vsake toliko malo poboža”. Ja, saj za to gre. Zato vsi potrebujemo zdravljenje. Da se naučimo,  kakšen je občutek, ko se imaš rad. Ko ga bomo vsi osvojili, kakšni svetovi nas čakajo, kakšni svetovi! In kakšna Slovenija!

B., tale zapis je zate!

  • Share/Bookmark

Roles we play

27.02.2013

We came together very early in life: I was 15 and he was 16. He was my first, and I was his first. We were very “serious” together: both our parents expected that we will eventually get married. Our relationship lasted for almost 15 years; we were not together the whole time, but never have the strengt to say goodbye to each-other for good. When I was in Africa for a year, he married another girl,. I have not met G. since (it is now 13 years since we parted).
During the time that we were together, G. was a professional athlete (skiing). He was abroad a lot, on trainings and competitions. I was a “normal” teenager, having friends, partying and going to school. In a way, I was leading a “double” life: one with him, if he was at home, acted as if we are married; I stayed at his place and did it all: from ironing his clothes to having joy-rides together. When he was not at home, I spent lots of time with my friends, studying or just hanging out.
One Friday night, I must have been 16, my girl-friend Nanja organized a party at her home. I remember it as an unusual party, as lots of boys from other classes were there. I enjoyed it tremendously, even flirting with one of the boys. I was relaxed, laughing all the time. At one moment, Nanja approached me that somebody is at the door, asking for me. I went there, and to my big surprise, G. was standing there.
I don*t remember asking him to come in. I don*t remember giving him a hug or greet him, although he just came home after his training abroad. We were standing between doors and I told him that I don*t want to go home yet, as I am having a good time. Never occurred to me that he would like to join me at the party.
He just stood there, for quite some time, I don*t remember him saying anything. At one point, he just went away and I went back to the party, relieved that I didn*t have to go home yet.
After that event, we continued our relationship as if nothing happened. My life was still separated to my “youthful” life without G. and my “adult” life of G. girlfriend. After quite some time, after 5 years or so, I was again put to the test in the same way. G. showed up at the doorsteps of an apartment where I lived with my friends during my University studies. It was again a surprise visit. This time, he brought me strawberries that he himself picked up. I did not reject him this rime, but invited him in. I was very friendly with him, but it could still be felt that there are “two of me”, that I have two worlds and that in one of them, he is a stranger.. I did not accept him, did not let him in all of my worlds.
Whenever I think of him, I feel deep love, appreciation and sadness. I felt his love as complete, but I was not able or willing to give it back. My prescribed “role” of being his girlfriend has prevented me to accept him fully. As today, my “role” of a “wife” prevents me to fully accept my husband. I still have problems partying and being “youthful”, while he is around.
I am breathing in my love for G., and letting go of my prescribed “roles” that I play.

  • Share/Bookmark

Giving attention to myself

18.02.2013

I crave for attention from the ones that I love, admire, respect. I would behave “properly”, as they expect me to, in order to get attention.

Where does it come from? My father craving for attention from my grandmother, who coud not love him. My mother craving for attention from my father, who could not give her enough attention. My husband wanting attention from me, which I can not give.

Its a rainbow of people almost holding hands, trying to reach each other, but in vain.

Ever since I could remember, there was this underlying silence in our family, which was more than just “a lack of words”. What was the thing that everybody knew and not talk about? It was a lack of deep human connection. Like we were afraid of each other on some level, affraid to see that we are not “normal”, that we are missing something in life. Sure, my father was an alchoholic and my mom could not cope with it, but those were just side effects. The scary emptiness of our apartment during weekend, feeling of being cold even when summer, feeling of being apart, yet craving to be close.

In our family we did not have power struggles as we were all power-less.

That’s why it is so amazing to see our powers reemerging in small little things: my mother taking care of her time, my father giving his unconditional attention to his grandchildren, me being able to love myself and listen to my husband.

That’s why we learned so much in this life, of how to give attention to ourselves and connect to ourselves deeply and unconditionaly. It is as simple as that.<3

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »